9. CERN LHC

Od leta 2001 CERN gradi največji trkalnik na svetu, LHC – Veliki hadronski trkalnik (Large Hadron Collider). Trkalnik stoji v 27 kilometrskem krožnem tunelu 100 metrov pod zemeljskim površjem med gorovjem Jura in Ženevskim jezerom. Trkalnik temelji na superprevodni tehnologiji. Okoli 7000 superprevodnih magnetov bo namreč ukrivljalo tir dveh protonskih curkov, ki bosta krožila po notranjosti obroča, vsak v svoji smeri. Na štirih interakcijskih točkah se bodo poti protonskih curkov križale, tako da bo prihajalo do čelnih trkov med protoni. Ob posameznem trku se bo sprostilo 14 TeV (tera elektronvoltov) energije. Vsak od protonov bo namreč nosil kinetično energijo 7 TeV. Na žalost te številke navadnemu smrtniku ne povedo veliko, pa si jih prevedimo v nekoliko otipljivejše številke. Najprej pomen elektronvolta (eV): to je energija, ki jo pridobi delec nabit z enim osnovnim nabojem, ko ga pospeši napetostna razlika enega volta. Tera pa je predpona, ki označuje tisoč milijard, ali 1 TeV=1000 GeV (giga elektronvoltov). Proton nosi en osnovni naboj. Da pridobi kinetično energijo 7 TeV ga mora torej pospešiti napetostna razlika 7 teravoltov. Če bi za pospeševanje uporabljali 9 voltne baterije, bi tako potrebovali skoraj 800 milijard takšnih baterij zvezanih zaporedno, oziroma več kot sto baterij na vsakega prebivalca Zemlje.

Vir: LHC Cern,

LHC (Large hadron Collider) in konec sveta

Pred mesecem dni, natančneje 21. marca 2008 sta Walter L. Wagner in Luis Sancho na zveznem sodišču v Honoluluju, Havaji, vložila tožbo proti ameriškim Department of Energy, Fermilab, National Science Foundation in proti evropskemu centru za nuklearne raziskave CERN, Ženeva, Švica. Sodišče naj bi ustavilo gradnjo velikega hadronskega trkalnika LHC v CERN, ki naj bi začel z obratovanjem poleti. Zakaj? Tožnika se bojita, da bi lahko ob trkih protonov v novem trkalniku nastajale obstojne mikro črne luknje, ki bi požrle zemljo.

Walter Wagner in Luis Sancho sicer nista nikakršna novinca pri tovrstnih neverjetnih tožbah, saj sta s podobno tožbo l. 1999 želela preprečiti obratovanje trkalnika RHIC v Brookhaven National Laboratory na Long Island, ZDA. Tožbo sta l. 2001 tudi izgubila, RHIC pa vse od leta 2000 obratuje brez nevarnosti za obstoj vesolja. Wagner je bil kot študent na Berkeleyju tudi tehnični sodelavec pri balonskem eksperimentu, ki naj bi l. 1975 med kozmičnimi žarki opazil signal magnetnega monopola. Enkratnega dogodka ni uspelo ponoviti še nobenemu eksperimentu do sedaj. Po končanem študiju biologije in fizike je končal tudi pravo, kar verjetno pojasni njegovo nagnjenost k tožbam. Trenutno se na sodišču tožari še z World Botanical Gardens v Umauma, Havaji, ki jih je sam ustanovil. Pred mesecem dni pa so ga skupaj z ženo tudi obsodili zaradi kraje identitete.

In kako resna je grožnja s črnimi luknjami? Da bi lahko LHC proizvajal črne luknje sicer ni izključeno. Takšna možnost obstaja v primeru dodatnih dimenzij, kjer se skala kvantne gravitacije zniža na doseg trkalnika LHC. Za fizike delcev je to zelo zanimiva možnost, saj bi omogočila vpogled v kvantno gravitacijo. (Na žalost je tudi produkcija tovrstnih črnih lukenj malo verjetna. Iz drugih procesov namreč vemo, da je najnižja mogoča meja kvantne gravitacije ravno nekoliko nad dosegom LHC. Ker pa o kvantni gravitaciji vemo izredno malo, je ta eksperimentalna meja nekoliko nejasna.) Mehanizma, ki bi vodil do stabilnih mikro črnih lukenj pa ne pozna nihče. Še več, energije, ki jih bo dosegal LHC tako ali tako dosegajo že kozmični žarki ob trkih z zemeljsko atmosfero, pa produkcije črnih lukenj in katastrofičnega konca sveta še nismo zaznali. Seveda pa nečesar o čemer ne vemo nič ne moremo izključiti. Vse skupaj je le skrajno malo verjetno. Kot na primer, da bo LHC ob trkih protonov produciral male zelene škrate. Vir: New york Times, 2008

Če vas zanima še pogled slovenskega pravnika, si lahko podrobneje ogledate na IUS-INFO.