1. Dimenzije prostora
Strune, super strune, M-Teorija, osnovni delci, gradniki materije, relativnostna teorija, kvantna mehanika, standardni model, gravitacija, 4 osnovne sile, prostor, vesolje, črne luknje, antimaterija, 4 dimenzijski prostor-čas, 11 dimenzijski svet, Theory of Everything, …
Vesolje (8,79x10E+26 m = 93 milijard svetlobnih let)
Rimska cesta (9,46 x 10E+20 m) - premer 100.000 svetlobnih let, debelina 1.000 svetlobnih let (vsebuje med 200 in 400 milijard zvezd)
Osončje (7,4 x 10E+12 m)
Zemlja (1,27 x 10E+07 m)
Človek (1,75 x 10E+0)
Molekula (3,3 x 10E-10)
Atom (6,7x10E-11m) Jedro (5,7x10E-15 m) Proton (1,75x10E-15 m)
Kvark (4x10E-17)
Strune (1,6x10E-35)
DNEVNIK LETA 7000
Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
DNEVNIK prihodnosti, LETA 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.
Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost je ostala
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se z učenjaki, razsodniki,
rablji, vojskovodji in mučitelji človeštva.
Jadram in veslam na volovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih Frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh. Težnost je izničila telo.
Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.
Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.
Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.
Tatjana Malec
maj 28, 2008 at 3:47 popoldan
KODIRANO SPOROČILO S SATURNA
Svetu ni ime Zemlja, svetu je ime Čudež.
Brezhibni ples poklonov planetov se je zvrstil,
ko se je v njem zbudilo fizičnočustvo,
perpetuum mobile o nezmotljivem gibanju.
Človek je postal tolmač skrivnosti planeta Zemlja.
Vendar si ne more razložiti zakaj duha
ne more uzreti v zrcalu. Duh je brez oblike.
Je v dimenziji, ko vstopa v čas.
Neprestano vstopa in sestopa neviden.
Kje je napaka? Človek uporabi magijo
in se posluži alkimistične formule.
Spremeni se v sodobnega sprteninastega
humunkula. Referenčna točka njegovega jaza
je njegov duh, ki je prostran kot dih ženske dlani.
Duh ne pripada vidnim stvarem.
Zato je človek duha utekočinil in vanj položil čip
umetne inteligence z vsem znanjem človeštva.
Nato svoje čudaške teorije zamrzne pri minus 263 stopinjah
Celzija in jih pošlje s sondo na planet Saturn.
Iz Saturna dobijo Zemljani odgovor:
»Vse, kar ste nam poslali, je premočeno, cunjasto,
gnilo in neuporabno. Vaš duh je postal izrodek,
zato smo material pokončali in uničili.
Vi ne poznate popolnosti, ki nima oblike.
Duša, ki lovi gamse in jelene, nima odseva.
Vaš čip ni ne glasba in ne matematika.
Če bi bilo v njem kaj duše, bi videli njen odsev v zrcalu.
Pri nas igra Bach svoje pasijone in njegova duša odseva
v ogledalu kot glasbena vibracija, ki jo vidi in sliši tudi
zadnji med berači. Vidik, skozi katerega gledamo,
nam odkriva vašo praznino in votlost.
Vi za nas niste pomembni. Že majhen haiku
bi zadoščal, da bi razumeli zakone planetov.
Kdo od nas bi tukaj nosil vse tiste vaše cunje
in kdo od nas bi rabil vso vašo odvečno kramo?
Vi ste tragična rana vesolja brez rešitve.«
Tatjana Malec
maj 28, 2008 at 3:51 popoldan
OD KOD PRIHAJAM?
Visim z neba, z glavo navzdol.
Nogi imam pripeti s ščipalko
za Andromedino galaksijo,
razstavljam zvezde v misli
in oddajam glasove preprostim drevesom.
Se z njimi pogovarjam.
Moji lasje so vrba žalujka
nad oceani svetovnih morji.
Oči so ogledalo duše zvestega psa.
Z usti se pasem po rosah trave
in pijem nektar svojih odsotnosti.
Z rokami zlagam zidake svojih
notranjih gradenj. Premeščam besede
in jih znova umeščam,
pri plahutanju kamna z rameni v meni,
da jih tektonsko premikanje tal
ne pogoltne med črne luknje nevtronskih zvezd.
Z nohti grebem po zemlji.
Iščem semena razuma.
Zrnca peska, iz katerih gradim kosti.
Sem odeja prezeblim.
Sem vetrič, ki hladi bolečino.
Sem tipalka klavirja, ki se oglasi,
ko kdo nanjo pritisne s svojo mislijo in gibom.
Srfam po vesolju že nad dva milijona
svetlobnih let in iščem svoj mali dom.
Se zapletam v etiko, da ne bi zamazala
resnic o človeku na tem planetu.
Ob rojstvu sem zadrhtela, brizgnila
in se dvignila iz vode.
Sem zajemalka delčka vesolja z iluzijami
in svetloba v potešitvah ponarejenega vina.
Sem zapečatena skrivnost genoma duše.
Odhajam po avtocesti proti večnosti
in odklepam s ključavnico resnice postfestum.
Kliče me Bog v mansardo,
kjer se dogajajo božje reči.
Tam vonjam ljudi, ki dišijo po dobroti.
Vidim jih skozi jok v ranjeno dimenzijo.
Z dihom nespretnega vetra: Adio!
Zaznavam deset izvorov žarkov gama.
Stojim ob orbitalnem observatoriju
XMM-Newton Evropske vesolje agencije
in vzpostavljam telepatsko misel z duhom
Alberta Einsteina na Messierovem objektu 31.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
maj 28, 2008 at 3:55 popoldan
Spoštovani!
Nastajal je ciklus pesmi v trenutkih, ko sem skušala delovati na daljavo, jo spoznavno dognati in se ji približati. Nekako v zanosu, s simboliko še neodkritih spoznanj. Hipotetično in domišljijsko, s fikcijo sem ustvarila actio in distans. To delovanje na daljavo je nekakšna hipoteza, ki jo potrebujejo odgovori, ko raziskujemo nedosegljive skrivnosti.
Odpiranje v prostor, v neskončnost, krmarjenje, kakor bi sedeli v vesoljski ladji in doživljali skoz zaščitno stekleno zaslonko kozmos. Sporočilo teh pesmi razodeva človeka tudi v razsežnosti njegove plemenite radovednosti. Na mesto, da bi človek prihajal iz ene vrste v drugo v poznanem okolju, ustvarja nove oblike vèdenja in domišljijske svetove, ki poganjajo kulturne oblike spoznavanja.
Viri govorijo, da od Kopernika dalje postaja vesolje vse večje in večje. V 19. stoletju so astronomi ugotovili, da so najbližje zvezde – druga sonca – oddaljene več svetlobnih let. V začetku 20. stoletja so teleskopi začeli odkrivati druge galaksije – velikanske zvezdne vrtince – oddaljene od nas več milijonov in milijard svetlobnih let v prostoru-času. Ob koncu pravkar minulega stoletja se je uveljavila kozmološka »teorija napihnjenja«, po kateri naj bi bilo vesolje neznansko večje od Hubblove sfere, ki je naš vesoljni horizont. In zdaj se uveljavljajo teorije o mnogih, morda celo neskončno mnogih vesoljih … Filozof se ne more izogniti vprašanju, kakšno je človekovo mesto v teh nepredstavljivih razsežnostih. Ali sploh še lahko govorimo o našem »vesoljnem domu«? Je življenje v kozmosu zgolj naključno, ali pa je v njem vendarle skrit kak namen? Predvsem pa, kakšna je vloga zavesti in duha v vesoljnih prostranstvih? Vse bolj se utrjuje prepričanje, da je bistvena in ključna.
Človek živi v svojem biološko varnem revirju doma, vendar je ohranil v sebi migracijski nagon, da se je odločil za let iz svojega naravnega kokona kot Ikar, ki je hotel posnemati ptiče. Iz svojega ptičjega gnezda odleti v prostor. Pot je vselej vzlet simboličnega mišljenja, ki gre onstran danega prostora.
Kozmos doživljamo kot daljino in tujino, a tudi kot bližnji dom, ki si ga želimo ogledati in spoznati. Iz jamskega prostora odhajamo v kozmos iskati resnice o sebi. V začetku s fikcijo, nato pa tudi dejansko fizično in znanstveno spoznavno z raketami. Uresničujemo sen človeštva, simbolični pomen zveze med nebom in zemljo. Višina je vselej združena s čustvom veličine in upanja, da bomo spoznali skrivnostni svet neskončnosti, iz katerega izhajamo. Dimenziji višine in upanja sta principa človekovega obstoja.
Iz fizike in astronomije ste vabljeni v poezijo zvezdnega prahu!
Prijazen pozdrav
Tatjana Malec
http://www.tatjana-malec.si
info@tatjana-malec.si
POEZIJA – ACTIO IN DISTANS
Tatjana Malec
maj 29, 2008 at 9:58 am
KAJ JE BILA PREJ KURA, ALI JE BILO PREJ JAJCE?
Zagonetno vprašanje, kaj? Nihče še ni nanj odgovoril. Potem, ko so prestopile misli čez rob obče človeškega znanstvenega designa in goteskne matrice profesorskega ludizma in ko so nekateri geocentriki vprašanje razglasili za neprištevno igračkanje z vesoljem, sem s toliko večjo vnemo premagala metafizično praznino in našla mimo ezoterike in utopičnega mišljenja formulo, kako priti do odgovora na zastavljeno vprašanje, ki naj bi potrdilo, da se je prek preprostih vprašanjih mogoče preriniti do velikih odkritij in vzpostaviti razmišljujoče razmerje s širokimi horizonti znanosti. Čutila sem še dodatno potrebo, da bi blokirala izsušeno in zakrčeno misel, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti.
Razmišljanje je bilo v začetku polno namigov od zunaj in mojih trikov, kako prelisičiti nevednost. Rob se mi je že od nekdaj zdelo vredno oboževati in ga prestopiti, saj je bil namazan z zlatorumenim medom, prava poslastica za samozadostno hedonistko. Razlaga utegne biti problematična, a resnica pravi zadetek v tarčo, melanholična porcija sladoleda, ki se ti na soncu pred očmi topi in ti zmanjšuje možnosti za užitek. A jaz se ne dam!
Poletela sem na krilih simboličnosti, ki ga je spremljalo polno negativnih reklamnih sloganov ozkosrčnih zavistnežev, ki so eden drugemu pojasnjevali moj končni neuspeh. Moje misli so razglasili celo za paranoične. Ne bom predavala o razkroju in razprštivi snovnosti v atomski fiziki, ki je prvine snovnosti oropala njihove konkretnosti in neposredne zaznavnosti in jo tako skrčila na skrivnosti.
Govorila bom o skritem duhu v človeškem razumu, ki so ga že v davnini iskali in razkrivali ob podobnih vprašanjih. Materia prima pove vse. Materia prima nosi modrost v sebi, je lastnost svetlobe. Lahko bi jo označili tudi kot Prima causa (pravzrok). Nisem se zapletala v slepo ulico, temveč sem prodrla skozi ožine materialnega življenja v fenomenalno širino, ki se mi je po mukotrpnem izmozgavanju uma le odprla. Z nekakšnim svojim prasmislom, ki ga nosim v sebi, sem zajadrala v nevidni svet skrivnosti in ga nagovorila s slengovsko govorico, ki je zame predstavljala nekakšen ventil, podaljšani izstrel užitka v scinetistično-hedonistično realnost. Bila sem od peta do glave vsa prežeta s pozitivizmom in romboidno razpeta kot kakšen DNK s podaljškom v vesolje, da bi se mogla samo sebe utemeljiti in razumeti, ali sem bila prej kura, ali prej jajce. Vse svoje abstraktne zmožnosti razmišljanja sem angažirala.
Nekega večera duhovne osamljenosti je polna luna sijala skozi okno in me zvabila naj jo obiščem. Čutila sem, da po svoji hierarhiji idej postavljam njeno lepoto v sam vrh. Razmišljala sem, kako mi je lunina lepota pri odraščanju in dozorevanju pomagala pri rojstvu dobrote, ljubezni in sanj, in zakaj mi danes ne bi njena svetloba pomagala z intuitivnimi odgovori na posamezna moja vprašanja. Svetloba mi je narisala na nasprotno steno sobe lunin nasmeh in jaz sem se zlahka dokopala do obetov, da se mi v njenem nasmehu razodeva neskončno več spoznanja kot druge večere.
Luna me je s svojo privlačno silo strastno prižela k sebi in me ni hotela izpustiti iz svojega objema, dokler ji ne bom obrazložila in povedala kakšna so moja razmišljanja in kakšna vprašanja me težijo. Hotela je moj košček sveta zase. S svojo magnetno silo me je vlekla med svoje kraterje in kamnite globine, med svojo davno izumrlo vegetacijo in med njene zrahljane verige Materie prime. V njej sem začutila sorodnost s skupnostjo sveta in neko skrivno silo, ki prižiga življenje. Čutila sem, da si svetova delita nekaj skupnega. Luna je ohranila svojo ljubko podobo, kljub svoji neposeljenosti, vendar njeni naravi se je zahotelo, da postane soposestnica Zemlje in jo s svojimi magičnimi lučmi razsvetljuje. Le obličje je spremenila, saj so ji sonce in zvezde darovali svetlobo in jo povzdignili v svetleč planet, ki ni izgubil svojih pradavnih duhovnih moči.
Vsaka naslednja ura mojega razglabljanja je postajala svetlejša in jasnejša. Spomnila sem se na Don Kihota in na Viteza žalostnega obličja zaradi neuslišane ljubezni do lepe gospe Doucineje. Na glavo si Vitez nadene brivsko posodo, za katero verjame, da je čelada, zajaha suho kljuse, katerega ima za iskrenega konja Rosinanta, a zdravo mislečega Sancho Pansa imenuje za oprodo in jo mahne po svetu popravljat krivice in se borit za pravico v imenu Dulcineje. V svoji zasanjanosti napade mline na veter, ker verjame, da so hudobni čarovniki. To zgodbo bi navezala na njeno jedro, kajti ideali Don Kihota so neprimerno boljši kot stvarnost, vendar s svojim idealizmom Don Kihot sveta ne more spremeniti, zato so njegove sanje obsojene na neuspeh. In na tak način propadejo vsi poskusi človeka, da bi duhovno v svoji simboliki razumel svet. Včasih pa posameznik v svojem boju tudi preživi in doživi glasbo svojih misli in cingljanje ter zvonjenje nebesnih teles in doseže globlje spoznanje z živahnostjo njihovih podob in barv ter govorice skoz simboliko svoje misli in zazna ritem, tesno zvezan z načinom čutenja in dihanja kozmične svetlobe, a Zemlja je pogosto ječa za prostranstva sveta in človeško dušo, nesposobno zaznati čudenje čudeža bivanja sleherne stvari, slehernega bitja in celote.
Nadaljujem nočno soočenje z luno tistega večera, ko sem stala na robu in ga hotela prestopiti. Pripravljala sem se na poseben koncertni abonma, brez godbenikov in glasbenih inštrumentov, ki mi bo razodel lepote in zvočnost duhovnega sveta. Kljub svoji človeški revščini, sem se dobro počutila, ker sem bila radovedna. Noben moj občutek pa ni bil zanesljiv. Prisilila sem se, da sem svoj razum podredila notranji sili, ki hoče z vsem svojim notranjim poželenjem in veseljem spoznati vrednote in resnice ob poletu iz orbite na krilih simbolike. Vsaka minuta je postajala svetlejša, tolažilnejša, doživljanje duha pa ljubeznivejše.
Odkriti sem hotela največjo skrivnost sveta: Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce. Pomislila sem na starogrškega misleca Aristotela, ki je celo verjel, da oblika vnaša božanski dih življenja in lepote v kaos materije. Takšno mišljenje gotovo podkrepi dejstvo, da neobdelanemu kamnu vdihne kipar umetnost tako, kot pesniki naredimo iz besed pesem. Nato sem se vprašala kakšne oblike je Vesolje. Odgovor astroloma je bil: vesolje je breje in se širi v neskončnost. Torej vesolje ima neke meje, ki se spreminjajo, neskončnost pa je nadčasovna, brezmejna in brezčasna. Trebuh vesolju še vedno raste in spreminja njegovo obliko. Tudi Einstein s svojo formulo E=mc2 mi ni mogel pomagati.
Svojo misel razvijam in si zamišljam, da je vesolje zvočna posoda planetarne in človeške glasbe, materije in celic živih organizmov (na Zemlji) ali zunanji obod vsebine, ostane nerazrešeno vprašanje kako se neskončnost, nadčasovnost in brezmejnost kaže v vsebini breje posode, saj te izven vesoljske lastnosti, ki se ne morejo meriti ne po času, ne po dimenzijah in ne po prostornini, uravnavajo obliko posode glede na dimenzije časa ter zunanjih dimenzij in prostornine. Kaj torej pomeni nadčasovnost ali brezčasnost in brezmejnost za človekov razum? Kako to skrivnost rešiti?
Če se matematično izrazimo z enačbo: a=a, je enačba v časovnem nemogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega. Stavka se ne da na noben način dokazati, tudi ne, če postavimo a=0. Še vedno ostaja stavek vere.
Ernest Junger bi k zgornji enačbi zapisal, da je a enak a, da se kolo vrti okoli nevidne osi. Da se vzporednici sekata v neskončnosti, si sicer lahko zamišljamo, ne moremo pa demonstrirati. Matematika pa ne ponuja zgolj vpogled v eksaktnejši, temveč tudi razgled v višji svet. Marsikateri imajo vse za razložljivo, drugi vse za nerazložljivo, medtem ko pa tretji menijo, da so nekatere stvari razložljive, druge pa nerazložljive. Vsi duhovi se kot sence pomikajo prek pokrajine. Sfinga molči. Vesolje postaja nogavica s človeško buciko na vratu.
Bogastvo življenja je domet misli, ki znajo prestopiti čez rob. Ljudje strmimo in se čudimo, ne znamo pa odgovoriti, ali je bila prej kokoš, ali je bilo prej jajce. Tukaj na tem planetu spletam gnezdo človeške ljubezni in domišljije, rekla bi, da so moji možgani podobni orehovemu jedrcu in da je prasmisel stvaritve iskra, ki je nastala iz 0 (niča ) in ker je bila ta iskra ljubezen, se je razmnoževala in s poki ustvarjala materijo, planete in galaksije in če k stavku, ki ga ne moremo dokazati, tudi ne, če postavimo enačbo
a = 0, še vedno ostaja stavek vere.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
julij 21, 2008 at 11:40 am
NADREALNO
Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal sončne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno virje v sebi.
Postal je in iz negibnega stanja
stopil čez rob in zastrmel vzvratno
v svoje oči in z dvomi zapolnil
votli luknji v lobanji.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave.
Pretirano linearen zapik v točko
je zadel misel enoceličarko.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Med nezlikanim perilom se je
sprehodil po stanovanju
in obrnil hrbet mirnim stvarem.
Zastrmel je in na oknu je zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo
predenj in se zibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril z glasbo,
s kompozicijo sedmih tančic.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.
Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej
kozmične redkobesednosti izročanja
in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja
večnosti z drugačne pozicije.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah na Mars.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
avgust 4, 2008 at 8:52 popoldan
TEMA
V moji popotni torbi
so velike gmote teme.
V njej ležijo spominski podatki
z mnogimi križi
in pokopališkimi znamenji.
Tema se dviga nad porodno vodo,
v kateri plava novorojenček,
ki me išče, da bi se iztrgal
iz njenega telesa.
Ritem zamahov je kvadrat kroga.
Tam je skrita zgodovina,
nikogaršnja lastnina.
Enorazsežne nihajoče tvorbe,
sklenjene v zanko prostora.
Jezero teme je neizmerno,
simetrija strun v vesolju,
kakor okrnela iznajdba preteklosti,
ki se podi po naravi, rastlinah in človeku.
Naseljuje se povsod, kjer se pojavijo
ljudje, ki hočejo kaj razumeti.
Malenkosti v njenem objemu
redko kdaj ohranijo svoj sijaj.
Nasičenost uničenih snovi
nosi na netopirjevih krilih.
Kot saje v kaminu se tedne
in mesece noče odluščiti,
da bi dragulji v njej potopljeni
pokazali svoj sij in svojo moč.
Kar naprej daje razumeti,
da je tudi prazni tok njene
temne reke življenje.
Njene elipse kažejo,
da se bo zgodil pok
in da okrog nje mrgoli planetov,
ki sledijo njenim navodilom.
Tema je sila izven dejanskega časa,
umeščena v prostor,
kjer je luč izgubila svojo moč.
Privlačita jo negotovost in abstraktnost,
da zakrijeta konkretnost.
Češem jo po laseh,
da bi jo razčesala po polzenjih temnine.
Kot uročena vstopam vanjo in iščem
amebni način njenega množenja,
a nič ne morem razumeti,
ker je njen obstoj vesoljni princip.
Zakaj v njenem spominu
ne morem nabirati jagod?
Ne razumem zakaj tema
obstaja v duhovnem svetu ljudi,
ki hočejo izpovedati resnico luči
in ozdraviti njen zadrti nemir.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
avgust 14, 2008 at 8:53 am
L’AVENIR
S tisočletji spomina v svojih genih
sem tujka tu, tako odrta pri živi duši,
da en dan ali dva spoznanja,
mi ne moreta odpreti vrat v prihodnost.
Sem mar ogenj, ki sodi k pepelu,
ali sem luč, ki sodi k ognju?
Sem svetloba, ki se plazi
po prahu in ponuja naslednji
trenutek, l’avenir nevednost skrivnosti,
obdarjen z razpoloženjem razpreti se
kot nedoločena in nepredvidljiva
danost znotraj edino možnega.
Niham med ognjem/lučjo.
Vesolje me sežiga kot list, ki plava
po zraku, ločen od drevesa.
Pretvarjam se v nevidenje videnja,
a jaz nočem postati pepel,
prepereli spomin.
Sem skrivnost darovanja,
ki si lasti nadbitnost luči,
učena nevednost v globini
tostranske biti kot angelska
različica dostopna nedostopnemu.
Zunaj mene ni skrivnosti,
ker skrivnost nima duše.
Ustvarila sem ji stranski žep,
v katerega zlagam sebe,
vse aporije ad’infinitum.
Prevzeto je dejanje nedejanja.
Bežim v krogu, v katerega nisem
nikoli vstopila, a bom povrnila blesk,
zavita v časovno sintezo z logiko,
ki nima nič časovnega,
le samopotrditev prahu in pepela
v objemu, ki ga enačim z začetkom,
ovitim in odvitim s togo luči.
Sem anonimnost, opredeljena z enkratnim
dejanjem hrepenenja za pogled
v drugo smer tam čez rob,
za strmenje v sebe na uličnem tlaku,
kjer mrgoli ljudi med čiki, vonjem po tobaku,
džonjtih, izpušnih plinih in brnenjem strojev
po edinih pravilih, ki organizirajo
naše življenje sebične ekskluzivnosti.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
oktober 13, 2008 at 8:11 popoldan
SAMA V VESOLJU
Z milim in blaženim smehljajem
se je raztreščilo veliko sonce
v drobcu sekunde se je razlilo
v mlako žareče lave.
Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti,
da se nahajam v njegovi gravitaciji
med plini in žarečim škrlatom.
Nato sem opazila, da potujem
vkrcana na vesoljski ladji sama
in da edina moja družba
je dihanje, ki ga slišijo ušesa
kot nežno ljubezensko pesem.
Iztrgam se iracionalnosti nadrealizma.
Sklenem, da si poiščem družbo v samoti.
Prvinsko čustvo upanja me je gnalo naprej.
Spomnila sem se dišeče hermelike na vrtu.
Preizkusila sem se na tistem osrednjem
področju psihe, kjer mi je cvetela poezija
in z njenim zadnjim stihom v verigi idej,
sem sestavila veliko razgibano baročno
umetnino, ki je s preostankom mojega glasu,
zbudila mrtve duše k zavesti.
Njihove sence, obsedene s časom,
so spravile besede v gibanje.
Pridobile so toploto, barvo in zven.
Postale so tesni dialog
med človekom in stvarstvom.
Sedmi dan je prišel Bog na pomoč
in mi ustvaril Adama.
Konec ni bil nobeno naključje.
Iztekla se je ura potrpežljivosti,
ko so zublji vzhajajočega in
zahajajočega sonca greli dedne
materialne plazme zarodka človeka
in mu vcepljali žarke z lastnostmi vrlin,
za katere ni bil dojemljiv.
Zapleši, zapleši z menoj duh spomina,
vsa sem sesuta in brez aspirina,
umirajoča sem na tej dolgi Rimski cesti
z vonjem po cvetočih makovih poljih.
Razbolela sem od osamljenosti.
Začniva se smejati in si graditi hišo,
sejati pšenico, da si spečeva kruh
z rahlo sredico in vonjem po domačnosti.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
oktober 19, 2008 at 9:33 am
TKANJA
Kletka moja, vesolje.
Tako samotna sem v njem,
kot suha notna vejica
v Bachovi fugi.
Na popku sveta raste
zastrta razprtost,
polifonija glasov,
ki se vzpenjajo čezme,
v pisanem cvetenju upanja.
Spontana struktura, najslajša
Ejlejtija z gorečo baklo
porajajočega se življenja
in materinskih nanosov
se umika v zatišni prostor srca.
Jaz barva življenja,
škrlat raskavih dlani,
neskončna jata obljub,
nedrček dojk dišeče lipe,
ki cvetijo omamne,
ko udarjajo zvonovi
v lubje spomina.
Berem te list za listom,
prepletam te s svilo gobelinov,
in ti še zmeraj goriš zame
v devonskih morjih preteklosti.
Podpiram ta velikanski prostor
savan, to sladko ugašanje
in izginevanje v blagopokojnost.
Vsa sproščena šumim v lipi,
v travi z vetrom odtrgani zven,
gnezdim in plešem,
tkem vlakna nore sedanjosti.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
oktober 27, 2008 at 5:04 am
PREDKAMBRIJSKA DOGODIVŠČINA
Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
s polnim trebuhom alg iz paleozoika.
Štiridimenzionalna. Retrospektivna zavest.
Potujem s hitrostjo polža po hiši univerzuma.
Butam z glavo začetka v sedanji čas
in opletam z repom po pramorju prihodnosti.
Sem sestavni del monumentalnega kozmosa.
Presegam realnost v telesnosti.
Vse kar v meni živi, ni nikoli umrlo.
Vse kar je umrlo, je shranjeno živo.
Spomin živi na drugi koordinati.
Travniki so pripluli iz metafizične zavesti
v moje oči. Rože so vesoljske oči divje zveri,
totem zemlje v dlačicah čmrla.
Breztelesno lebdenje utemeljuje misel,
ki se kotali med prekambrijskim skalovjem.
Noč, ki sem jo prespala z enookim moškim
je ostala na zadnjih vratih na obzidju zavesti,
kjer rastejo planeti osončja in vzhajajo meglice.
Izstopim iz Plutona v svet domišljije.
Plavam med zvezdami, sledim kozmični
energiji svojega nastanka. Napišem pismo
judovskemu priseljencu v vesolju
Albertu Einsteinu. Pogovarjava se
o preteklih sedanjostih, odpirava horizont
luči v temi. Obdana sem z neskončno
relativnostjo, vsa sem poraščena s kozmičnostjo,
z bobnenjem energij, naletavanjem kometov,
zavesami kronologij, nevihtami peska,
metaformozami bitij, ki se znotraj črnih lukenj
hranijo s svetovi. Sprehajam se v kebasti obleki.
Izselila sem se iz časovnoprostorskega razmerja.
Ptica ujeda se je naselila v satovju tkiva.
Preučujem nedoločljivsoti, iščem ime stvarem,
ki jih je vesolje s srdom odvrglo na zemljo.
Sem naslada na svoji koži. Nosim na svojih
prsih zlatega pava in pisanim perjem besed.
Ko bom obvisela na berglah, se bom spomnila
svoje paleozojskega deda, ki mi je kupil
domišljijo na boljšem sejmu in podaril
za rojstni dan uporabniško ime za internet.
http://www.tatjana-malec.si
Tatjana Malec
december 11, 2008 at 8:02 am
TUJE SILE
Je Čas, ki sežiga bitja, in je Čas,
ki ugaša ogenj.
(Mahabharata)
Topi se sonce
in naslanja na ledeno ramo.
Slači svojo kožo in jo podarja.
Ves med vesoljnih nebesnih teles
bo podarilo človeštvu,
ki razpira nozdrvi
na zamrznjenih obrazih,
kjer je milina v jamicah lic,
krasila materam obraze.
Nedoumljiva zima je zajela svet.
Zakaj zamrznjena telesa
tako težko dihajo,
zakaj so tako zgubana
od ledene skorje resničnosti.
Virilno je obarvana toplota
z mehurčki v pljučih,
ki ustvarja gibanje,
utrip nebeškega brezčasja,
ki se pomika proti severu.
Človek bo znova poln
asketskih idealov,
vitalist poln presežkov moči,
a hoče se hoja za vrnitev
v ogreto stanje.
Postaran je kult matere,
ki prižema planet v svoje naročje.
Le kje so tiste tuje sile,
ki nas bodo odrešile?
S pelerino je ogrnjen hrbet,
nekakšen odlitek,
z žebljem zabito življenje na križ,
bolečina ogreta z ljubeznijo sonca.
Čutim njegove mehke kretnje,
ki materinsko polagajo vame svarilo,
naj se obujem tople nogavice,
da bom lažje hodila po ledeni skorji.
Misel iz Mahabharate
Iz spleta – Razvita in bogata civilizacija starih narodov na južnoazijski podcelini je ustvarila verjetno najstarejšo pisano književnost. To je Veda, zbirka himen, molitev in drugih obrednih spisov v sanktrskem jeziku, najstarejšem izmed indoevropskih jezikov. Vedo (beseda pomeni znanje) sestavljajo štiri knjige, ki so nastale v različnih obdobjih od leta 1500 do 400 pr.n.š. Strokovnjaki menijo, da je prva knjiga – Rigveda – nastala pred Homerjevima epoma Iliado in Odisejo. Vede pa so se seveda širile z ustnim izročilom že stoletja preden so jih zapisali, in v bistvu pomenijo jezikovne in literarne korenine indoevropskih narodov.V povedskem obdobju indijske književnosti, ki je trajalo od 400 pr.n.š. do XII. stoletja našega štetja, so nastala najpomembnejša dela sankrtske književnosti. Tedaj so spesnili slovite epe Mahabharto, ki opisuje boje severnoindijskih arijskih plemen Bahartov z Dravidi, in Ramajno, spev o boju kraljeviča Rame z demoni. Ramajanov naj bi spesnil legendarni pesnik Anahoret Valmiki, a zanesljivih podatkov o tem nimamo. Znane so tudi Purane, knjige z lirskim in zgodovinskim izročilom. To so enciklopedično – didaktično delo, ki so nemalokrat posvečena posameznim božanstvom in svetiščem. Purane so najverjetneje ostanek prastare književnosti, ki so jo prvič zapisali šele v VI. stoletja.
Tatjana Malec
januar 10, 2009 at 1:54 popoldan
VSTOP V HAD
Duša je vrednostno obrabljena.
Nima več kaj povedati.
Nič na jeziku, ki noče peti.
Niti svojega spanca
se več ne spominja.
Nore razdalje brez besed.
Potuhnjene nočne more,
izvršeno dejanje,
ki ne more razložiti pomena.
Nihče ne razume stvari,
ki je ni. Ubežala je telesu.
Potopila se je v tolmun,
utonila brez plavuti.
Na dnu je hotela prižgati lučko,
pa je bilo prepozno,
ker je že zgradila svoj značaj,
Molk brez sidrišča,
krhko zatopljenost v izvotljeno
pravljično hišo telesa sedmero
čudežev s šilasto konico
neizpisane beline. Zabodene sanje.
Brez deleža se je čas ustavil
v praznem prostoru,
na beli lisi neskončnosti.
Samotni stenj neizsanjanih pokrajin.
Tatjana Malec
januar 26, 2009 at 1:31 popoldan
ZASTEKLITVE
Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.
Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj zbežalo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zasteklenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisoče krat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje vèdnosti,
ohranjujoči kot spomina, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad,
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo ob steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru
Vse nas spremlja en slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.
Tatjana Malec
februar 4, 2009 at 12:27 popoldan
V VELIKEM KOLESJU
Znašla sem se izgubljena
v velikem kolesju svetlobe,
brez verig, le z lakoto uma
kot izvršeno dejanje naključij.
Za sabo sem zapuščala praznino,
pred sabo sem videla znamenja
brez mojih dlani, iztrgana iz oči.
Le srebrnino odbleska sem videla,
lučko upanja v daljavi.
Nikjer ni bilo velemest.
Nikjer ni bilo ljudi.
Le skrčena pot in globoko v cilju
fosfor, nek smisel iz božjih rok.
Morda privid, morda usoda,
ki svojo iskro kaže, kakor trenje
na škripcu, ki se vrti in poganja.
Morda je misel, ki proizvaja smisel
v prgišču pepela, lupini ostrige.
Morda je čreda besed,
ki iščejo telo; morda vonj,
ki išče cvet na svojem oltarju.
Ne bi se čudila, če mi žarek zapahne
vrata, me izrabi za zarjo večera,
za liro z njegovim navdihom
in skrotoviči moj duh v telo
po njegovi podobi, ki je ušlo
iz samote na križpotju pomenov.
Čas je razmaknil ure, ki jih je zlatilo
iskanje neznanih stvari,
ki niso zaznale mojega obraza.
Argonavti iščejo svoje otroke.
Plujejo na Kolhido po zlato runo.
Spremlja jih grlica molčečih noči.
Hrepenenje oblakov po zelenem.
Slišim klic iz dremotnih korenin,
ki živi od nespečnosti razcvetele dalije.
Tatjana Malec
april 3, 2009 at 8:31 am
ZAKON TEŽNOSTI
To je pokrajina krhke minljivosti.
Po žareči belini pogrezanja
vodi pot poševno v nebesa.
V modrini noči zagori en sam plamen.
Za sabo pušča odsev razlaščanja.
Košček zemlje, akacijo,
ki ne bo več gostila čebele.
Ozračje je napolnjeno z lučjo.
Vhod je ozek pod Orfejevim nebom.
Naslonim se na vrata.
Pogled je pobarvan s spominom,
ki se išče po svojih podobah
in razmerjih s piskom vetrov.
Spoznavam sebe.
V tujem telesu.
Vidim se znotraj.
Slišim tišino.
Bog me je okusil.
Lastovka odleti.
Obtičim, olupljena
in raztresena
med prahom zvezd.
Čisto tiho vstopam.
Ranjenih podplatov.
Zakockana med glasove suhe trave.
Izsušena v gibanju.
Omejitev v glasu.
S polnim premerom leta ptice.
Z dolgo perutjo pomiritve.
Vračanje, kjer Da Vinci šifrira čas.
Razosebljen v samozadostnem stanju.
Umika se in ukinja alegorijo razmerij
med častilcem in čaščenim.
Razsuje se prah čez oči.
Tema postaja vse gostejša.
Mrtvo drevo nima več listov.
Cvetje odloži sadeže.
Zakon težnosti narekuje,
da zrele hruške padajo.
Tatjana Malec
julij 10, 2009 at 4:11 popoldan
SPRAŠEVANJE
Kdo je ustvaril
orjaške meglenice plinov?
Je bil sploh kdo?
Morda nekdo,
ki hoče biti ljubljen
in plava med hišami,
med uličnimi svetilkami
nad gorami
in si je nadel modro obleko.
Morda je to nekdo,
ki kipi iz izvira svetlobe
in ustvarja milijone živih bitij,
dolbe skale skoraj do ostrine,
oblikuje zemlji obraz
in pretaka tekoče svojega telesa
iz rek v morja in oceane,
zlati jutro in škrlati večerni zaton.
Vsako telo ima prostornino za kri.
In kako je ta neznanec brezmejen,
nedojemljiv človekovim očem.
Brez glasu vesoljnih zborov je,
neviden v vetru, ko zapleta
veje dreves in ruje stoletne hraste.
Nihče ne ve, ali je to oče ali je to mati.
Reka potaplja misli v globine,
ko človeka zažeja po razumevanju
velikih skrivnosti.
Strah nas je smrti duha,
da nikoli ne bomo vedeli
odkod pljuska dež,
ko se bomo spreminjali
v žareče tulipane.
Tatjana Malec
julij 10, 2009 at 4:13 popoldan
ČAS JE ZA VEČERNI SPREHOD
Kakor svetilnik na obali
utripa notranje oko
v razburkanem morju krvi.
Čas je za večerni sprehod do obale.
Valovi gibljejo besede,
ki se potapljajo v svet samote.
Gibati morje z besedami,
vznemirjati vode z gibanjem čolna,
pomeni jadrati v umišljenem svetu,
zapolnjenem s tekočino svoje luči.
Z vetrom poganjati jambor k obrežju
z močjo upanja v odkritje novega sveta,
ki te izkrca na točki višjega nadzora,
da boš prevegnil misli onkraj točke,
kjer se je ustavil razum.
Tako je, kot bi lokvanj zacvetel v vsemirju.
Tatjana Malec
julij 10, 2009 at 4:14 popoldan
DOPUSTNIŠKI OGLAS: KRIŽARJENJE NA MESEC
Prijavila sem se Agenciji Nase in odplula.
Na kozmični gori se je iz večnega bivanja
prebudilo seme pire, ki sem ga vzela s seboj
in pregrnilo tla Meseca z zelenilom.
Izstopila sem iz megle, ki se je valila vsepovsod.
Spremenila sem se v pernato bitje,
ki je za svoj dopust izbralo jadranje med planeti.
Zemeljski razvajeni angel, brez nikakršne vesoljske izkušnje.
Zdela sem se sama sebi smešna kot vojak Švejk Jaroslava Haška.
Spremenjena v neko čudno lebdečo utopijo z ožganimi krili
od premočnega sonca. Iztirila sem iz orbite in zemeljskega
ravnotežja zaradi vrtenja fotonov in samoumevnosti potovanja,
da ne bom polagala prevelikega pomena majhnim spremembam
in pošiljanju SMS sporočil domov.
Čutila sem se oblak, nebeško meteorološki pojav vesolja,
ki hladi pregreto ozračje s steklenico hladne Radenske.
Triumfalni pohod na počitniško destinacijo je uspel.
Proučevanje kaj se dogaja z obrobjem vesolja, mi je bilo v veselje.
Velika ambicija za laika, ki je komaj odložil Homerja,
atiške tragedije in Aristofanove komedije.
Ujel me je hladen dež. Zmočil mi je erotično perilo.
Zatrobil je ladijski dimnik vesoljskega plovila.
Sonce je bilo brez pokrova.
V sebi sem čutila ohišje črne skrinjice.
V njej je bila zaklenjena vsa resnica
in zemeljska lepota nebrzdanega poželenja
človeških strasti in zapisi o prizorih Ilijade
in pohomerskega časa z iznajdljivo
elegorijo in eksegezo metafizičnih naukov
o idejah in zadržanostih človeštva do vsemirja.
V skrinjici je bil zapisan intinerarij mojega potovanja.
Ko sem trčila ob visoko pečino,
prekrito s skrivnostno kopreno,
v katero je butalo morje in divjalo neurje,
sem zdrsnila preko skale in visoke kamnite ograje
med nepotešene sanje čimprejšnje vrnitve
na svoj zemeljski planet.
Zaželela sem si, da mi postrežejo
jagodni sladoled in kozarec hladne limonade.
Opazila sem, da sem ostala brez duše.
Spomnila sem se na poletje, ki je cvetelo
kot odsev mojega lica na zloščenem parketu.
Želje so ostale mojemu razumu nedostopne.
Od obgirzenih sadežev breskev in odščipanih jagod
grozdja, stresenih s planeta v vesolje,
so ostale le scentrifugirane želje.
Vse bolečine in skrbi so bile zaklenjene v črni skrinjici.
Na nek način sem se čutila visokofrekvenčno osrečeno,
da so iz telesa izzvenele skoraj vse človeške lastnosti.
Saj človek lahko preživi tudi kot vesoljski bagabud
brez ritaste cajne telesa in tešenja žeje s pivom.
Sončni krog je bil nagnjen, mesec je zadrgnila tema.
Pred seboj sem zagledala vrata in skoznje je vstopil Gagarin,
ki me je prijazno povabil naj vstopim. Rekel mi je,
da so prebrali trak iz črne skrinjice, na katerem je pisalo,
naj me položijo v senco in zbudijo z nežno s porcijo sladoleda,
kajti sončni udar je lahko hudo nevarna zadeva.
Tatjana Malec
avgust 11, 2009 at 6:40 popoldan
NE-DOGODEK
Spominjam se izvenčasja,
ko še nisem obstajala.
Nahajala sem se
na kvantnofizikalnem polju
virtualne materije.
Čas je bil zunaj prostora,
zunaj začetega ne-dogodka,
ko se je razvijal duh z dinamiko,
v katero je poniknil kreator.
Iskra je prebila meje daljnih svetov,
ki pulzirajo v svetlobnih impulzih
mase/energije in razganjajo duh
na vse strani čez planetarne meje.
Bila sem ne-dogodek, ko je stvarnik
zaigral na strune, ki so s svojimi 10 na 35
metrov manjše še za dobrih dvajset potenc
na deseto in tedaj je našel formulo M
za membrano mojih ušes,
meter vseh teorij o strunah.
Nato je napisal melodijo, ki me je za več
dodatnih dimenzij zazibala v sen.
Gibala sem se med strunami
fascinantnega izkustvenega prostora.
Na panoramskem steklu sem zagledala
majhen zeleno moder globus in se znašla
v odprtem morju sončnega sistema.
Mala malca je prepotovati duhu
nekaj galaksij, obiti pulzarje,
nevtronske zvezde, pogledati črne luknje,
ki so pogoltnile megagalaktične krogle,
njihove bogove in preprostorile čas.
Milijarde let sem iskala
abstraktno fikcijo resnice
s kozmološko odprtega morja
in prišla do prve bencinske črpalke,
kjer so prodajali hrustljavi čips.
Tako prignani duh za testiranje na Zemlji
zaradi velikosti Planchovih dolžin okoli
10 na 33 metrov, je po prihodu na Zemljo
spremenil cilj potovanja, ko je zagledal
lepoto mladenke z Diorjevo broško,
s Coco Chanel sandali,
oblečeno v Versacevo Collection oblačila
na pariškem Pigalle.
Čuden okus, si je mislil.
Nato si je ogledal Evropo
in preko gorskega prelaza prišel v Slovenijo
in si že pod Alpami nadel zalo cvetlično oblačilo.
Nalezel se je kmečke in holcarske modrosti in rutine,
da zlata jajca teorij razvodenijo vse diskurze
in simetrije vesolja in da edina eksaktna ekstaza
vesoljskega potovanja je ljubezen do življenja
kot izključna dognana lastnost vseh teorij.
Tatjana Malec
november 26, 2009 at 11:06 am
Да уж. Как говорится в устоявшемся выражении:
Это мы спасли от разорения производителей настойки боярышника.
devchushka
december 23, 2009 at 10:41 popoldan
OMEJENOST
Ko začutimo občutke nesreče,
si pravimo: »To je geometrija«
Si kdaj ločil črte od površine?
Saj jih ne moreš. Če zbrišeš črte,
si v neskončnosti in lahko zbežiš
nazaj le z domišljijo med stare spomine,
ki jih vselej spet umestiš v prostor.
Brez geometrije ni domišljije ne spomina.
V prostoru lahko preždiš celo življenje.
Glede na to, da imaš vgrajeno
eno ali dve dimenziji premalo,
ne moreš zaplesati čez rob.
Vendar nekaj pa je le v tvoji glavi
zapisano, da se skriješ pod posteljo,
ko te je strah. Ne vemo, kaj te je
spravilo z ladje brezčasja.
Ko si se spravljal po ladijskem mostičku
na svet, je divjala vojna Bogu za hrbtom.
Borili so se za prostor, za geometrijo,
za črte, za meje, za posest, za denar.
Všeč ti je bilo. Nisi hotel stopiti tri
stopnice nazaj in se vrniti na ladjo.
Res škoda, da ti ni padlo na pamet,
da bi še malo počakal in prebral notni zapis,
po kakšni glasbi dimenzije plešejo svoj ples.
V brezčasju leži božji delec,
ki ni nikoli nesrečen. Ti si se pa izkrcal
za vedno neveden in nesrečen.
Ljudje bi radi plesali še po drugih
dimenzijah, a so ostali tako omejeni.
Čisto lahcen boš kot perut metulja,
ko boš odhajal preostalim dimenzijam
naproti. Glej, da si boš nadel beli klobuk,
da ti sonce tvojih voščenih kril ne stopi!
Poglej vesolje že pljuska, ladja prihaja!
Ko se boš hranil z lučjo tja čez,
se spomni na ulovljene ribe in milijarde trenutkov,
ko si se pehal, da bi brezčasen postal.
Tatjana Malec
januar 18, 2010 at 3:25 popoldan
С нетерпением жду следующих порбликаций
LizKipinand
april 5, 2010 at 4:02 popoldan
ARHAIČNA GOVORICA DAVNINE
Vznikla je z energijo boksarske pesti.
V ringu planetov. Na delu je volja do moči,
ovita s turbanom obroča ledu brez obraza.
Izbruhnila je svetopisemska pošast.
Tam poleg ledenika Eyjafjallajokull.
Vroče srce zemlje grafitnega lica.
Satan s kačjim želom in mati teme.
Ne ovira ju Eifflov stolp, ne Kitajski zid.
Resnica je opisana v Tibetanski knjigi mrtvih.
Prašni dimni sen vesolja človeštvu.
Plinasta ladja samotnih delcev skozi oblake.
Izbruh jeze planeta v zemljin brlog.
Sivi lasje davnine rastejo skozi vulkansko žrelo.
Prah na mizi Ólafurja Ragnarjam Grímssona.
Plin je zadušil kobilico na sibirski liliji.
Se usedel na številna kapucinske pleše,
na telefonske drogove in žice širom sveta.
Danes se dvigajo prašne sence pepela
dvakrat močnejše in večje gmote kot včeraj.
Kamni bruhajo iz želodca dim in lavo odvečno.
Brizg je prenaredil zrak, zaganjajoč
kamenje in prah iz geoloških dob nebu v obraz.
Tisočletja peščenih ur.
Iz praspodnjega plašča
vrešči arhaično pesem kamene krvi.
Grafitna belina. Simfonija zračnih valov
z jadralcem skozi peščene delce hiti.
Obiskal je luno, ustavil brnenje letal.
Spremenjen v nebeškega potepuškega psa
na barikadah jasnine in temine sveta.
Kje so zapisane dimenzije razuma,
ki iz gnoja vulkana poganja
in umira človek v človeku?
Srečevanje oblaka prahu s tistimi,
ki se jim ne da izmeriti svet,
kjer izginja zeleno in se pričenja puščava.
Borghesova Peščena puščava.
Raziskave delcev prahu so pokazale,
da gre za eliptični odstavek pesmi
v zapisu rdečega lesketajočega trebuha.
Ubije te pogled na njegovo dno.
Mimikrija pripravljena na odgovor.
Slepo božanstvo, ki je zaprašilo liste
In grmičevje s svojo sivo davno prisotnostjo,
Pognojilo človeka, da bo ravno rasel.
Dialektika narave je gibanje in delovanje
z naporom izbruha božjega gneva.
Ko se prebudi, zakrije neprehodno močvirno polje
in izmišljene pokrajine hrepenečih tigrov po mesu
v temni polarni noči, ki strupeno sumiči
apokrifne citate demiurgov,
ki so od nekdaj spoštovali
zemljine strasti na Heklaji.
Obtičali so, na tisoče njih je obtičalo.
Iskali so prenočišče in hrano.
Kotiček za bivanje, čakaje,
da se utiša cepljenje razpok znotraj
trebuha gostitelja tam spodaj,
tam spodaj, kjer prihajajo vzgibi
za ravnovesje neba in sveta
v razteleseni um.
Tatjana Malec
maj 31, 2010 at 3:18 popoldan
LUDWIG VAN BEETHOVEN
Nič čudnega ni, da je razbijal
besede na zvoke kot orehe,
jih luščil in ločeval jedrca iz njih.
V delček snovi je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju moči
je hrepeneče hlastal sončne pege.
Prišel je do bistvenega tona,
razgradil svojo občutljivost
na matematične delce in odkril
v nakopičeni energiji popolnost,
ki nima oblike, le stanje duha.
Ustavil se je. Iz negibnega stanja
je stopil čez rob in zastrmel vzvratno
v svoje oči in z notami zapolnil
votli luknji v lobanji z zvoki padca,
ki cvili in se pretvori v gibajoče vetrove,
v silhuetah se vzpenja gor, v voljne snovi.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave sodih števil.
Linearen zapik v notno točko.
Zadel je misel enoceličarko.
Visoko noto. Alegorijo življenja.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Zastrmel je. Na oknu je zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo v kolutah
predenj in se zazibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril
za operetno glasbo Fidelie.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.
Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej,
med kozmično redkobesednost izročanja
in z veščino uglasbil brezbrežje izrekanja
večnosti po vzvišenih idealih stvarnikove roke.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah na Mars -
deveto simfonijo v d molu, opus 125.
Jaz sem umirala od življenja
kot Cezannova kopalka z jabolkom,
jaz hladni ogenj življenja, ki izgublja svoj raj.
Tatjana Malec
julij 7, 2010 at 8:30 popoldan
KJE JE ZAČETEK IN KJE KONEC?
Ne vemo, kje je začetek
in ne vemo, kje je konec.
Vemo le to, da smo nekje vmes.
Odtisek, pripadajoč zunajčasni substanci.
Naveza, ki ni ne vzrok
in ne posledica,
vladarica časa,
ki ne more prodreti v brezčasno
in življenja osvoboditi smrti.
Mrtvega v mirovanju
ne more prehiteti čas.
Obiskujemo mrtve,
a ne vemo,
v katerem kraljestvu so.
Njihov dom je zunaj nas.
Živijo v preteklem času,
ki ga je življenje izločilo,
in njihov duh lebdi
nedotaknjen v brezčasju,
ki ga je vključilo v svoje načrte.
Padamo na tla pred ciljem,
pred nihanjem ure,
ki drvi na časovnih kolesih
in bije kot srce
z ritmom dihanja na volovih
svetlobe in glasbe odznotraj.
Za smrt je poskrbela narava,
Za naše notranje pohabe sami.
Skupni imenovalec z vesoljem je,
da mislimo in nebo sočustvuje z nami,
ker izhajamo iz njegove bolečine
rojevanja na poti v kozmični raj.
Narava nas je ustvarila,
da se nas ogleduje kakšno togo
bomo danes oblekli za oplemenitenje
njene substance v apnenem tulcu,
ki nas znotraj pedagoško usmerja,
a nas ne more nadzorovati.
Obleka je res svečana in slovesna,
a ves ceremonial današnjega dne
je namenjen nam,
ki še nismo sposobni razumeti
fonetike tišine in njenih frekvenc.
Tatjana Malec
avgust 2, 2010 at 6:09 popoldan
VELIKI BIZON ČAS
Časa ne obvladamo.
Štejemo ga samo po dogodkih,
ki sledijo v zaporedju.
Minute, ure in dnevi so nemi intervali.
Niso ne prostor ne gravitacija.
Čas izgublja in plačuje svoj
kvartopirski dolg vesolju,
ko igralno karto kraljice premika
v dvodimenzionalnem svetu.
To igranje z izgubami v tretji
dimenziji je dojemanje časa,
ki ga ne obvladamo,
ker nam kradejo piščance,
zemljo, denar in čas.
Od daleč prihaja zlato rumena
kot žefran, a um je na robu smetišča,
kjer zaudarja denar
po velikem prsatem bizonu.
Smrad je začimba časa.
Vrabec se posveča igram
na vratu bizona, ko mu trebi mrčes,
bizon pa meri čas s čivkanjem ptiča
in z aligatorjem v želodcu.
Človek dela hrup z zlaganjem
cvenka na mizo, ko šteje čas in denar,
ne da bi vedel, kaj je hotel
Einstein povedati, ko je razložil
bistvo časa z relativnostno teorijo,
ki ne šteje vsakemu enako ur in denarja.
V brezzračnem telesu vesolja bivajo ure,
ki se napajajo iz hitrosti širjenja nogavice,
v katero te je vesoljni pok umestil.
Preštevajo denar in preštevajo ure,
a bizon čas te bo vrgel pod slap izvira,
kjer se bo žejno govedo ob določeni uri
napilo tvoje krvi in se polastilo
vseh tvojih prihrankov časa.
Čas je zlato, zato ga je treba meriti
večdimenzionalno s tehtnico duše.
Tatjana Malec
avgust 3, 2010 at 8:13 am
IZ VRELCEV MODROSTI
Vesolje je lobanja Boga.
Neprekosljiva modrost.
Modrost, ki jo deli ponoči,
ko zvezde žarijo.
Vstani luč,
zasij opolnoči,
odpri mi oči!
Mesečna zažari
tam nekje v daljavi,
zvezdni glinasti golob
z duhovnimi očmi.
Shilueta vzgibov
napolni moj hram
s kopreno svoje tišine.
Noč se temni.
Nečitljivo brezno luči,
ki razpada v čas.
Veselje se vpleta
v vence žalosti.
Rojstvo se pridruži pepelu.
Iz konca vznikne začetek.
Vse kar je bilo,
sem nesluteni jaz.
Vse kar sem
in kar še nisem.
Tatjana Malec
januar 19, 2011 at 6:40 am
JOYCEV TOK ZAVESTI
Rodiš se, ko je na vrsti tvoj čas.
Vržen si v svet, ko ura miruje
svojo preroško votlost
v oguljenem portretu večnosti.
Ob rojstvu ti je dano, da slišiš zvon.
Zven glasu, ki presune nočne samote hiš.
Nemirno kamro. Izbo prihoda.
Zavetišče za brazgotine.
Ko izstopiš iz teme, te ženejo sile
matere skozi slepe oči pohojenih senc.
V raševino oblečen impulz,
utrip z uvelimi rokami ob telesu
in bosimi stopali prsti vstopi vate.
Posoda za madeže darov
sredi čela orjaškega Kiklopa.
Lunin ščip te gleda v dušo
pred skladovnicami sončevih kamnov
in naloženega brezumnega dela.
Zidal boš hiše in gradil ceste
na sejmišču ničevosti in se zbujal
v stanje begotnega odštevanja.
Tvoja samica bo medtem lizala mladiče.
Na mesto bo legel večer,
ko bo življenje presadilo vate srce.
Postal boš ujetnik človekov
Rasputinovih volčjih oči globoko v duši.
Drevo življenja, ki pleše z vejami planetov.
Morda riba faronika,
na kateri se bo zazibal svet.
Prav na nedelje dan
ko se ljudje odrečejo molitvi,
boš zadrhtel na nekem pločniku ulice.
Zvonovi bodo preglasni in ti boš
s platnenim trakom zavezal uri oči,
ujet v hrustljavost skorje kruha,
z ugrizom v testo čisto majhne žemljice.
Med tem ko vandrajo zvezde po slemenih hiš,
ti v glavi brni, kako boš preživel in šolal otroke,
te razgret spektakel podganjega kralja na prestolu
skoz gospodarjev kelih popije v njegovo samospolnitev.
Pod stopniščem svojih vzponov iščeš preživele,
ki niso več v modi, a ti se nanje spomniš.
Iz vsakega življenja se smeji ranjeni Bog,
kajti kazalec ure prebode vsako posteljo.
Poveličan boš deležen božjih lastnosti
skozi zgibajoče praizkustvo govorice molka,
ki ponazarja gibanje plesa planetov,
izkušnja starostne gube v človeku.
Kontrapunkt gibanja. Ezopova gostija.
Spust jasnine v temo s potnim listom
duhovnega napora z vročičnostjo stvarjenja,
interpretacija kot psihoanaliza nastanka sveta.
Ob poku je vzrok izgubil spomin in pridobil
izkušnjo ljubezni z ognjem in mečem,
ki prižiga prsti s plameni spomin.
V razpoki čela je čas, ki učinkuje kot odgovor
vsakičnega giba roke tam v daljavi.
Le kdo si je izmislil kipeče poteze obraza
brez dokaza od kod prihaja resnica,
da so začele rasti pticam peruti za let.
Tatjana Malec
januar 31, 2011 at 11:42 am
Zanimivo
tt
februar 17, 2011 at 1:48 am
JE TO LJUBEZEN?
Vidim jih. Brez števila so. Veliko jih je.
Vidim poslednji njen lesk.
Koje utrnila, sem jo videla.
priklonila se mi je in se poslovila.
Nikogar ni bilo, da bi za njo žaloval.
Nihče ji ni dal imena.
Nihče ji ni postavil nagrobnega spomenika.
Koliko sekund je bilo potrebnih,
da se je razletela?
Tipala me je z zasanjanimi prsti
še stoletja potem, ko je ni bilo več.
Gnetem njeno snov
in jo gledam iz daljave.
Njen spomin.
Stisnjena je bila v svetlobo svojega telesa.
Kam se je razbežala v neskončni mreži odtisov?
So morda moje oči iz njenih svetlobnih valov,
sem morda njena duša,
ki hoče pobegniti skozi moje telo?
Njeni svetlobni valovi mi prihajajo v prsni koš,
skozi žilo utripalnico v srce.
Je mar v vrtincu zvezdnega prahu še spomin,
da sem ženska. Zastaja mi dih.
Čutim posebne spektralne črte v tkivu,
ki mi zarisujejo občutke, da sem naseljena
v zrcalu zvezde, v njenem siju, ki se je naložil
skoz skrito rano bolečine v moje telo.
Nekaj se res dogaja! Je mar to ljubezen?
Na mesto, da bi razmišljala o nepremičnih stvareh časa,
razmišljam o trenutku, ki se je kot spomin naselil vame.
Tako je, kot bi razmišljala o arhetipski legi spomina
na tiste, ki sem jih ljubila in so me za vedno zapustili.
Tatjana Malec
februar 25, 2011 at 4:10 popoldan
NA PALUBI DOMIŠLJIJE
Vsi kdaj odhajamo iz bolečih oblin ladje
v namišljene svetove
onkraj sončevega ognja v očesu vesolja.
Odhajamo brez visokih pet in kravat
skozi nerazložljive polstihe čutov
v svetove vonjav brez oblike.
Zatekamo se v tišine zvezd
onkraj rastja v zemeljskih vrtovih.
Odhajamo tja, kjer gosenice tkejo svilo.
Črno runo večnosti, kjer polarnim angelom
kopnijo peruti v veletok ljubezni. Odhajamo
v kraje, kjer se sklanjajo harmonije skozi tisočletja.
Proti gorečemu nebu odhajajo misli,
da bi videli faraona sonca v dolgem kimonu,
faraona z zlatimi očmi in Saturnov prstan,
ki čaka nevesto v stanju devištva.
V čaše daljnih cvetov se podajamo
nabirati medno strd in zlate metulje,
a tam stražijo zlovešči gvardijani.
Vrata večnosti so odklenjena.
Duše se nežno zibajo kot jate ptic,
ki so izgubile nebo in jim kopnijo peruti,
v bele grme dišečega jasmina.
Sence s srebrnimi bleščicami ne občutijo teže.
Večeri so rdeči kot ruj. Prav za vsakega
je namenjen prostor geometrijske zarisanosti
sreče, a hrepenenja z vzdihi obžalovanja
se lepijo po vesoljnem ometu porcelanastih sanj.
Mistika kot odraz oksidirane intime notranjosti.
Spominska pena nečitljive svobode.
Misli na rdečem tekaču duš,
sijejo čez robove obrnjene nogavice Univerzuma.
Vse poti so misteriji vrtoglavih višin,
amfiteater na grebenih domišljije.
Prodiranje v bajeslovne palače ugaslih zvezd,
nastanjenosti v nadzidkih lune,
kjer plešejo škrlatne svečenice pod baldahinom
neba svoj trebušni ples starodavnega Orienta.
Oblačim se v svilo svoje domišljije.
Uživam nektar ambrozije večne mladosti.
Zlom dolgočasja skozi biserovino večne ljubezni.
Sintaksa izštevank vsakdanjosti.
Kamorkoli gremo ven iz sveta, ostajamo v sebi
Tatjana Malec
avgust 4, 2011 at 4:58 popoldan
ARHEOLOGIJA SANJ
Hrbtenica okostnjaka drži kozmos.
Iz nje raste glava,
ki razkriva razporeditve planetov.
Strmeča v notranjost,
naslonjena na rob zunajčasnega,
z nozdrvmi, ki dihajo stvarstvo.
Nikjer ni več kotov,
le vznemirljiva oblina,
po kateri se kotalijo posnetki
utrujenih besed od spraševanj.
Vesoljski obeski, izbokline uma,
ki se širijo in plahutajo s krili.
Lebdijo in odkrivajo gube
modrikaste barve, mutaste,
gravitacijsko predane Absolutu.
Metafizični beg, obremenjen s čuti
prostorskih svetlobnih sil …
Priobčutje, ki drhti in trepeta.
Makrokozmična zamisel novih svetov
na robu sanj, na meji vesoljske zavesti
z regato ladjic, ki rohnijo in penijo
vesoljno morje, izkustvo prostorskosti,
ki zadobiva globino v bežišču
mnogotersoti v nadčloveškem.
Bitje korena, rastlina, človek …
semitskih jazikov, potomec ‘hajsidejcev’
Iz 2. stoletja pred Kristusom,
častilec Davidovih psalmov
In Salamonovih od.
O kje, sem nocoj hodila?
Sem mar izginevanje, hlapenje
z ritmom spomina pod dežnikom vesolja.
Nocoj v sanjah hrepenim
po poljubih moškega,
ki je kot gola snov izginil
in se mi kaže kot svetenje,
zven preteklosti, kot ubranost sanj,
ki se zadržuje ob meni kot sij.
Tatjana Malec
oktober 8, 2011 at 12:42 am
Matematična ničla
Večno ponavljajoče.
Večno vračajoče enakega.
Ciklično bomo živeli
ista življenja v neskončnost.
Neuničljivi smo!
Omejenost znotraj misli
si predmišlja drugačne svetove,
vendar mi smo nujnost bistva,
da mišljenje določa pot
kakšni bomo čez milijarde let.
Mišljenje je večer jutra.
Čaščenje preteklosti.
Pozdravljanje, kar bo.
Vse kar je bilo in kar bo
pojasni trenutek bivajočega.
Dodajamo slovo in dobro jutro
vmesju ponavljanja.
Smo presežek odvzetka.
Resnica je vnaprej določena preteklost.
Vzrok je zunaj možne večnosti.
Mi smo zunaj v duhu misli.
Živimo za ljubezen nevidnega
s temeljnim občutkom
in okusom dobrega,
ki se vpne v časovnost –
dimenzijo, ki je samo človeška.
Prebijamo se skozi
zgodovinski roman vesolja,
ki ne more spoznati vzroka
zadnje veljavnosti.
Mi smo imanentni nič.
Šibka sila večnosti.
Agregat mišljenja.
Matematična ničla duhovnega
iz neskončnosti brez števila
njenih ponovitev.
Ne moremo niti zanikati
niti potrditi, da je vzrok ničla
zunaj možne vzročnosti,
zato je mišljenje določilo,
da je um označevalec tistega
nedoločljivega, v kar verjamemo.
Ne-do-ločenost (nedosežena ločenost).
Ločenost od nas je Absolut.
V njem je mogoče vse,
četudi nikoli ne vidimo
njegovega obstoja,
ki je presežek na določeni točki
človekovega uma.
Duh je identiteta vsega,
kar je in kar ni.
Tatjana Malec
november 2, 2011 at 10:46 am
OD KOD PRIHAJAM?
Noben fizik ali filozof
mi še ni znal povedati,
kako sem prišla sem.
Razvnema me uganka
od kod sem prišla,
kdo sem
in kam grem.
Pognala sem se v akcijo razkritja
in spodbudila razpravo o tem s predniki,
ki so mi dali vedeti,
da so se rušili vase
in se vrnili v neskončnost,
ki jim zagotavlja varno vračanje.
To je bilo doumljeno v dobri veri.
Vrnili so se v isti prostor
odkoder so prišli.
Zastavila sem si vprašanje:
Kdo sem?
Nobenega trdnega zagotovila nimam,
da sem to jaz. Nisem razrešila vprašanja
nenehnega spreminjanja. Včerajšnja jaz
je le pustila sledi tavanja nekoga, ki ga več ni.
Nobenega domnevnega vira nimam,
ki bi dešifriral to vprašanje in
z majhnim zamikom pokazal: To si ti!
Ker mene več ni in sta me čas in prostor
poskrkala vase in se je ravnokar odigrani
dogodek z mano v istem hipu odmaknil
in sprostil prostor novemu, sem zavila
v brezprostorsko in brezčasno sintezo
večno spreminjajočega.
Dano mi je bilo razumeti,
da sem brezkončna v rojevanju, spreminjanju
in vračanju, da sem izven zavesti časa
prejšnjega trenutka, globoka plast rasti
v koreninah neobstoječega,
nekakšen krožni način nastajanja,
ki dežuje in se izliva v veliko reko večnosti –
nenehno prihajanje in umikanje
navzočnosti nenavzočega.
Razpršena igra zavesti v ozračju
z izvornim v neizvornem,
usedlina mislečega Univerzuma,
ki se v mojem jeziku ne more razodeti
in zaradi neprenehnega spreminjanja
izraziti s trki iracionalnega v racionalno.
Tatjana Malec
januar 20, 2012 at 11:06 am